Prebujanje podgan

Petindvajsetega avgusta 1967, pred 50 leti, je pred laundromatom v Arlingtonu (Virginija) pod streli atentatorja padel George Lincoln Rockwell, ameriški Führer, ustanovitelj Ameriške nacistične stranke. Prepričan je bil, da se belcem godi krivica, da izgubljajo moč, da postajajo sužnji v svoji lastni domovini in da so žrtve vse večje diskriminacije, celo etničnega čiščenja, zato je sklenil, da bo Ameriko naredil spet veliko – črnce naj pošljejo v Afriko, »komunistične Jude« pa v plinske celice. Tak je bil njegov program. Težil je Martinu Luthru Kingu in belkam, ki so se poročale s črnci, zanikoval holokavst, medene tedne pa preživel v Hitlerjevem Berchtesgadnu.

»Belsko enotnost bomo prelevili v največjo stvar v zgodovini,« je rekel, v intervjuju za revijo Playboy, ki ga je z njim naredil temnopolti Alex Haley, pa je napovedal predsedniško kandidaturo: »Ljudje bodo prisrčno sprejeli človeka, ki se bo povsem nedvoumno boril za interese belske krščanske večine.« Rockwell – vedno teatraličen in telegeničen, sicer veteran II. svetovne vojne in korejske vojne – ni puščal nobenega dvoma: Ameriko in belsko krščansko večino lahko reši le fašizem. Brez fašizma Amerika ne bo več velika.

Ker se je sredi šestdesetih let – v času črnskega boja za državljanske pravice – mnogim belcem zazdelo, da izgubljajo pravice, privilegije, oblast in moč (še bolj pa so se ustrašili »črnske dominacije«, pač tega, da jim bodo črnci počeli to, kar so do tedaj oni sami počeli črncem), je imel Rockwell občutek, da je prišel njegov čas. Da bi bil sprejemljivejši, je Ameriško nacistično stranko preimenoval v Nacionalsocialistično stranko belega ljudstva, neonacistično retoriko pa je rahlo denacificiral.

Izmislil si je tudi izraz »bela moč« (white power), ki se je odlično prijel. Na razvpitem shodu v Charlottesvillu (Virginija) so z njim mahali rasisti in neonacisti, med katerimi je bil tudi David Duke, nekdanji firer Kukluksklana, ki je podprl Trumpovo predsedniško kandidaturo in ki na shodu ni mogel prehvaliti Rockwella. A po drugi strani: že od nekdaj ga ima za »največjega Američana«. In ko je v Charlottesvillu govoril o belcih, ki da so žrtve »masivne diskriminacije« in »etničnega čiščenja«, je itak zvenel kot Rockwell, ki ga danes nemara še najbolje kanalizira Richard Spencer, ideolog alterdesnice. No, Spencer je fašist, a si raje pravi alt-right, da bi bil sprejemljivejši. In bolj seksi. Po Trumpovi izvolitvi je vzkliknil: »Zdaj smo mi na oblasti!« Ljudi je pozival, naj »se veselijo kot leta 1933« – ko je v Nemčiji na oblast prišel Hitler. Takoj zatem pa je na konferenci organizacije National Policy Institute – z iztegnjeno desnico le nekaj ulic od Bele hiše in le ulico od Trumpovega novega hotela – zighajlal: »Hail Trump! Hail our people! Hail victory!«

Ko je prišel na Trumpovo inavguracijo, ga je neki antifašist treščil na gobec – ni bilo prvič ne zadnjič, a to je nasilje, ki bi ga obsodil le kreten. Ali Trump. Rockwella, ki je »belo moč« napihnil v spektakel, ni ustrelil antifašist, temveč fašist, John Patler, njegov nekdanji protežiranec (in nekdanji vojaški ostrostrelec). Patler je bil fanatik, ki se ni strinjal s taktično denacifikacijo Ameriške nacistične stranke, izvirno pa se je pisal Patsalos, a je priimek spremenil, da bi zvenel kot Hitler. Patler – Hitler!

Obsodili so ga na 20 let, tako da je zdaj že dolgo na prostosti. Volil je Trumpa. V spletnih intervencijah ga ne more prehvaliti, kakor tudi ni mogel prehvaliti rasistično-neonacističnega shoda v Charlottesvillu.

George Lincoln Rockwell, ameriški Führer, ki je prebudil belce, bi se nadvse razveselil Charlottesvilla, v katerem so se zbrali belci, ki jih je prebudil Donald Trump.

Joe, tudi to je Amerika!

Trump ne zamudi nobene priložnosti za prebujanje belcev. Vse je priložnost. Vsak shod. Vsak tvit. Vsaka katastrofa. Nedavno je za prebujanje belcev zlorabil celo veliko naravno katastrofo, tragedijo Teksasa, ki ga je zadel in opustošil morilski hurikan.

Hurikan, ki je privršal prejšnji petek, je bil neizbežen. To vemo. Navsezadnje, dali so mu tudi že ime – Harvey. Da bo strahovito udaril Teksas, ni bilo dvoma, kakor tudi ni bilo dvoma, da bo za sabo pustil mrtve, opustošenje in orjaško škodo. Večjo od Trumpovega premoženja.

Teksas je čakala katastrofa, podobna hurikanski – »katrinski« – katastrofi, ki je ob koncu avgusta 2005 doletela New Orleans in okolico, zato je bilo jasno, da bodo mediji, elektronski, digitalni in tiskani, tisti vikend poročali le o Harveyju in da bo ta vse druge novice preprosto odpihnil. Nič ne bo moglo tekmovati s hurikansko apokalipso – morda le dovolj hud teroristični napad, predvsem v Ameriki, a tudi v Evropi, če bi bilo veliko mrtvih. Oh, in morda kaka raketna norost Kim Džong Una, če bi se res stegnila zelo daleč, recimo vse tja do »ameriškega« Guama.

Trump ne zamudi nobene priložnosti za prebujanje belcev. Vse je priložnost. Vsak shod. Vsak tvit. Vsaka katastrofa.

Trumpu se je zazdelo, da je petek zvečer idealni trenutek za lansiranje novice, da je pomilostil rasista, zloglasnega arizonskega šerifa Joeja Arpaia. Da bo ta novica šokantna in škandalozna, je bilo jasno, a Trump si je rekel: v normalnih okoliščinah bi me mediji popadli in trgali nekaj dni, hurikan Harvey pa bo ustvaril abnormalne okoliščine, tako da mediji ne bodo imeli časa za ukvarjanje z mano in mojo šokantno pomilostitvijo! Hurikan Harvey jo bo relativiziral in jo naredil sprejemljivo!

Zmotil se je. Novica, da je pomilostil rasističnega šerifa, je odmevala, donela, letela in se valila – tako kot hurikan Harvey. Kar pa je bilo logično: predsedniška pomilostitev rasista je katastrofa hurikanskih razsežnosti. Še huje: predsedniška pomilostitev rasista je nekaj takega kot teroristični napad ali pa Kimova raketa, ki leti nad Guam.

Trump je med divjanjem apokaliptičnega hurikana uspešno nadomeščal teroriste in Kima.

Joe Arpaio, zdaj pri 85 letih, je bil kar 24 let šerif okrožja Maricope, v tem času pa je počel strašne, nečloveške reči: zapornike – predvsem ilegalne priseljence, ki jih je prestregel – je imel kar na prostem, v odpisanih vojaških šotorih, v strašni arizonski vročini, to svoje »šotorsko mesto« (Tent City) je razglašal za »koncentracijsko taborišče« (po nacističnem zgledu, z električno ograjo, zraven smetišča), zapornike je maltretiral, priklepati jih je dal na »prisilni stol« (nekega zapornika je, kot so pokazale nadzorne kamere, hkrati teplo, trpinčilo in dušilo 14 paznikov), nositi so morali progaste črno-bele »pižame« in rožnato spodnje perilo, nataknil jim je verige (tudi ženskam in najstnikom), dobili so le dva bedna obroka na dan (v imenu znižanja stroškov tudi brez soli in popra), njegovi zaporniki so pogosto umirali (brez pojasnila), prav tako pogosto so delali samomore (in »samomore«), nekateri so se na vročini dobesedno scvrli in spekli (do smrti), njegov fetiš pa je bilo interniranje, šikaniranje, poniževanje, teroriziranje in brutaliziranje Latinskih Američanov (»fucking Mexicans«, »stupid Mexicans«, »Mexican bitches«), ne nujno ilegalnih priseljencev. Arpaio, ki se je imel za »najbolj zajebanega ameriškega šerifa« (»America’s toughest sheriff«), je itak v vsakem latinskoameriškem imigrantu videl ilegalca, ja, kriminalca, posiljevalca in morilca – kot Trump, ki je predsedniško kandidaturo lansiral s sloganom, da so Mehičani le navadni kriminalci, posiljevalci in morilci. S tem je zgolj hotel rasistom, svoji volilni bazi, reči: tu sem – vaš sem! Pridite! Volite me! Nikoli vas ne bom izdal! Nikoli vas ne bom zapustil! Nikoli vas ne bom razočaral! Rasisti drug drugega nikoli ne razočarajo.

Arpaio je svoj rasizem – tako kot Trump svojega – prodajal kot patriotizem, kot legalizem, kot spoštovanje reda in zakona, kot varovanje Amerike in njenih meja. In ko je Trump rasistično oznanil, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki in da zato ne more biti ameriški predsednik, ni le navdušeno prikimal in salutiral, ampak je na Havaje poslal svoje pomočnike (»cold case posse«). Prebrskali naj bi dokumentacijo in našli dokaze, da se je Obama rodil v Afriki, ne pa na Havajih. Obamov rojstni list je ponarejen, so oznanili. Šur.

Ko je Trump napovedal predsedniško kandidaturo, ga je Arpaio takoj podprl. In če se Trump kakega svojega predvolilnega shoda ni mogel udeležiti, ga je pred mikrofonom nadomeščal kar Arpaio. Toda na dan, ko je Trump dobil predsedniške volitve, je Arpaio šerifske volitve izgubil. Ljudje so ga imeli dovolj. Približno 140 milijonov dolarjev so plačali, da bi poravnali civilne tožbe, ki so bile vložene proti njemu. Tudi pravna država ga je imela dovolj. Leta 2011 je zvezno sodišče odločilo, da mora takoj nehati rasno profiliranje in diskriminiranje – Latinskih Američanov med patruljiranjem ni ustavljal zato, ker bi naredili prometni prekršek, ampak zato, ker so bili Latinski Američani. To je počel sistematično, tako rekoč križarsko. A ni odnehal. Ker pa ni odnehal, ga je sodišče letos julija spoznalo za krivega, toda Trump ga je pomilostil še pred izrekom kazni. Kar seveda pomeni, da se je vmešal v pravno državo in prekinil sodni proces. Če hočeš Ameriko narediti spet veliko, se moraš postaviti nad zakon – to je storil Trump, da bi zaščitil rasista. In to je vsa ta leta počel Arpaio, da bi zaščitil interese bele rase. »Če jim v Washingtonu to, kar počnem, ni všeč, naj spremenijo zakon,« je rekel, prepričan, da se drži zakona in da le opravlja svoje delo. Nič čudnega, da je Trump – predsednik, ki ne razume ustave – svoje fene na nedavnem shodu v Phoenixu (okrožje Maricopa), kjer je Američane spet fašistoidno – v Mussolinijevem in Hitlerjevem slogu – delil na »naše« in »njihove« (na tiste, ki so z nami, in one, ki so proti nam), retorično vprašal: »Je bil šerif Joe torej obsojen zato, ker je opravljal svoje delo?« Trumpovo ljudstvo je kakopak prikimalo. Trump pa je prikimal svojemu ljudstvu.

Trump je vse bolj le predsednik tistih, ki jih združuje belost – rasna zavest, ne pa razredna. Vse bolj izgleda kot vodja belske sekte – in kot njen glavni rekruter.

Ko je šerif Arpaio rasno profiliral in diskriminiral (s čimer je svoj belski ponos poslal na parado), je le opravljal svoje delo. Ergo: rasizem je le opravljanje dela. Nekaj vsakdanjega, sprejemljivega, domačnega, udomačenega. Tudi nacizem je bil le opravljanje dela. Adolf Eichmann je le opravljal svoje delo. Tudi Hans Frank, Wilhelm Frick, Julius Streicher, Alfred Rosenberg, Ernst Kaltenbrunner, Joachim von Ribbentrop, Fritz Sauckel, Alfred Jodl, Wilhelm Keitel in Arthur Seyss-Inquart – »nürnberški mučeniki«, kot jih je imenoval George Lincoln Rockwell, ameriški Hitler – so le opravljali svoje delo.

Trump, ki prav tako zgolj opravlja svoje delo (»banalnost zla«, bi temu rekla Hannah Arendt), je šerifa Joeja označil za »velikega ameriškega patriota«, Bela hiša pa je v uradni izjavi zapisala, da je »več kot 50 let izvrstno služil Naciji«, Rasizem je izvrstno služenje Naciji. Ko je Arpaio rasno profiliral in diskriminiral Latinske Američane, je služil Naciji. In seveda: Naciji je izvrstno služil, ko je »dokazoval«, da črnec ne more biti ameriški predsednik.

Ko je Trump zatrjeval, da se Obama ni rodil v Ameriki, in en passant ezopsko »dokazoval«, da črnec ne more biti ameriški predsednik, je vsem belskim nacionalistom in supremacistom signaliziral, da ni nič narobe, če so rasisti, in da so do rasizma tako rekoč upravičeni. Svoje vere v večvrednost bele rase vam ni treba več skrivati! Trump – tako kot šerif Joe ponosen na to, da je belec, in tako kot šerif Joe alergičen na medije in sodišča – lahko svojo Nacijo rasno podžiga zato, ker se je rasizem v Ameriki tako udomačil in normaliziral, da izgleda kot del kulturne dediščine, potemtakem kot nekaj, kar je treba spoštovati in varovati.

Zadnji belski up

Ko je Trump pomilostil rasista (s čimer je rasizmu podelil znak odličnosti), so spet vsi kriknili: tokrat je šel pa res predaleč! To, kar je storil, je žaljivo, nizkotno, noro, iracionalno! Ni priseben! Ne ve, kaj počne! Trump podpira rasiste in rasizem! Morali bi ga odpoklicati, obsoditi in odstaviti! To smo slišali tudi po rasistično-neonacističnem shodu v Charlottesvillu, ko je zagovarjal rasiste in neonaciste, ko je med njimi našel »dobre« ljudi (»some very fine people«), ko ni mogel prehvaliti tega, da so za svoj shod pridobili dovoljenje, in ko je za nasilje, ki je izbruhnilo, obsojal obe strani, še celo bolj antinacistično in antirasistično. Žaljivo, nizkotno, noro, iracionalno! Ne ve, kaj počne! Odpokličite ga!

Ironija je v tem, da Trump vse to počne prav zato, da ga ne bi mogli odpoklicati in odstaviti. S temi rasističnimi izjavami in potezami laska svoji belski, nacionalistični, nativistični, rasistični volilni bazi in ji daje vedeti: še vedno sem tu – še vedno sem vaš! Še vedno sem na vaši strani!

Ne pozabite: Trumpa so vsi zapustili – številni volivci, velik del republikancev. Ratinge ima vse nižje. Kongres ga ne uboga. Preiskava njegovih predvolilnih povezav s Kremljem dobiva krila. Zahtev po impičmentu je vse več.

Zato potrebuje svojo rasistično bazo. In zato dela vse, da ga ta baza – ameriška verzija Al Kaide – ne bi zapustila. A nanjo lahko povsem upravičeno računa: rasisti nikoli ne zapustijo rasista, dokler je rasist. Rasizem je lepilo, ki nikoli ne popusti.

Trump je razočaral mnoge, premnoge, ja, večino Američanov. Nič hudega – paziti mora le, da ne razočara rasistov, svoje prave volilne baze. In glede na to, kaj govori in počne, bi lahko rekli, da svoje volilne baze – svojega rasističnega folka – nikoli ne razočara.

Charlottesville in pomilostitev šerifa Joeja to potrjujeta. Kažeta pa še nekaj drugega: da Trump rasistično retoriko stopnjuje. Tega pa ne počne le zato, da bi laskal svoji volilni bazi, za katero noče, da bi ga zapustila, temveč zato, da bi jo še bolj okrepil, nakuril, nabildal, poenotil, utrdil, radikaliziral, fanatiziral, da bi jo torej pripravil za izredne razmere, za fizično posredovanje, za protestne akcije na cesti, če bi jih potreboval.

In morda jih bo potreboval. Kot rečeno: ne kaže mu dobro, preiskave o povezavah s Kremljem mu ni uspelo ustaviti, pravnih podlag za impičment je vse več, vse več pa je tudi pozivov k impičmentu – in povsem mogoče je, da bodo skušali Trumpa predčasno odpoklicati in odstaviti. Če se bo to zgodilo, ga bo lahko rešila le še vojska – ne ona prava vojska, katere vrhovni poveljnik je, temveč njegova zasebna vojska, njegova rasistična volilna baza.

Ugotovil je, da ga vojne na tujem ne bodo rešile, tako je zašel, da bi ga lahko rešila le ameriška državljanska vojna.

Ko Trump radikalizira svojo belsko rasistično, nativistično volilno bazo, jo spreminja v vojsko. Vedno lahko računa na njeno agresivnost, na njen trušč, na njeno militantnost. Ja, vedno lahko računa, da bo zdrvela na ulico in preglasila drugo stran. Če bo hotel Trumpa kdo odstraniti, bo trčil ob njegovo vojsko, ki bo, če bo treba, Ameriko blokirala in ustavila. Videli smo jo v Charlottesvillu, odeto v paravojaške uniforme.

Toda Charlottesville ni bil še nič. Če bi državljanska vojna preveč eskalirala, bi lahko Trump začasno »zaprl« državo ter delo vlade in kongresa (da bo to storil, če bi kdo – recimo kongres – skušal preprečiti gradnjo »mehiškega« zidu, je že napovedal). Če pa bi se to zgodilo leta 2020, bi lahko celo odpovedal volitve, rekoč, da obstaja velika verjetnost, da bi na volitvah skrivaj volilo na milijone ilegalnih priseljencev. Svojo vojsko bi zlahka prepričal, da volitve v Ameriki niso več potrebne. Navsezadnje: kdaj je Amerika nehala biti velika? Točno: ko so volilno pravico dobile tudi »druge« rase. Kot bi rekel ameriški zgodovinar Timothy Snyder (O tiraniji): Trump čaka le še na svoj »požig reichstaga«.

Tim Rogers, urednik spletnega portala Fusion in strokovnjak za Latinsko Ameriko, je opozoril, da latinskoameriški vladarji, ki nočejo z oblasti, preprosto spremenijo pravila – in ostanejo na oblasti. V nedogled. Trump ga spominja na latinskoameriškega vladarja, ki ne bo hotel z oblasti. Pa četudi bi ga kongres odpoklical. »Trumpa zanima le Trump. Za lastno preživetje je voljan žrtvovati čisto vse. Tako se rojevajo diktature.«

Da se Trump – tudi s svojo rasistično politiko, z rasističnimi izjavami in potezami – pripravlja na najhujše, da torej svojo vojsko pripravlja na potencialni spopad, kaže tudi to, kar je te dni rekel Roger Stone, njegov dolgoletni zaupnik in svetovalec, kralj »umazanih trikov« (če mu rečete svinja ali fašist, v tem neskončno uživa!): če bi slučajno skušali Trumpa odpoklicati in odstaviti, potem Ameriko čaka nova državljanska vojna! Njegovi privrženci bodo ponoreli. Politiki, ki bi podprli impičment, »bi si ogrozili življenje«. Trumpova vojska jih bo zgazila. »Poskusite ga odpoklicati, kar poskusite. Dobili boste nasilje in vstajo, kakršnih še niste videli.« Ulice bodo krvave. Vojna bo neizbežna. Obe strani sta itak dobro oboroženi, je dodal Stone, ki ga niti ne bi jemali resno, če ne bi imel Trumpove mentalitete.

To, kar po glavi roji Rogerju Stonu, roji po glavi tudi Donaldu Trumpu, ki hoče na vsak način in za vsako ceno preživeti. Stonova napoved, da bo impičmentu Donalda Trumpa sledila državljanska vojna, se povsem ujema s Trumpovo pospešeno »transsubstanciacijo« volilne baze v vojsko. Če kdo, potem so prav rasisti in nativisti naravnost religiozno usekani na orožje in ustanavljanje paravojaških milic.

In če pomislite na stopnjo Trumpovega narcizma, na njegovo sveto prepričanje, da je najpametnejši, nezmotljiv in nezamenljiv, na njegovo »kraljevsko« obsedenost z močjo in bogastvom, na kraljestvo, ki ga ima v svojih rokah (Amerika je njegova molzna krava, a tudi »kolateral« za posle po svetu), na njegov občutek, da mu vse to pripada, in na njegovo postpolitično norost, si res težko predstavljamo, da bi se pustil odpoklicati in odstaviti. A po drugi strani: ko se je po rasističnem incidentu v Charlottesvillu postavil na stran rasistov in ko je pomilostil rasističnega šerifa Joeja, je jasno pokazal, da ne gre več le za »kulturno vojno«, ki je del ameriške folklore – njegova vse očitnejša rasistična sporočila so pozivi k charlottesvillizaciji Amerike, militarizaciji »kulturne vojne«, spopadu ameriških civilizacij, če hočete. Ne gre več za vprašanja Boga, splava, družinskih vrednot, istospolne usmerjenosti in orožja, temveč za vprašanje preživetja bele rase – Trump je svoje politično preživetje izenačil s preživetjem bele rase. Ko zagotavlja, da Amerika brez njega ne bo spet velika, je tako, kot bi zagotavljal, da bela rasa brez njega ne bo spet največja. V očeh rasistov izgleda kot zadnji belski up.

II. državljanska vojna

Saj veste, kaj pravijo: Trump bo za preživetje potreboval vojno! Če noče, da ga odnese impičment, bo moral na vojno! In res, Severni Koreji grozi z »ognjem in srdom«, tu in tam bombardira Jemen in Sirijo, tu in tam na Afganistan odvrže »mater vseh bomb«, zdaj pa je Afganistanu, v katerem je ameriška vojska že 16 let (in o katerem sam nima pojma), napovedal novo vojno, toda menda šele po tem, ko mu je svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster pokazal fotke, na katerih so Afganistanke leta 1972 v minicah. Celo recept za zmago ima, a ga ne bo nikomur izdal. Vse za to, da bi bile Afganistanke spet v minicah!

Toda vedno bolj se zdi, da je tudi sam izračunal, da ga vse te vojne na tujem ne bodo rešile, saj je tako zašel, da bi ga lahko rešila le ameriška državljanska vojna, potemtakem le vojna, ki bi bila tako emocionalna, vnetljiva in eksplozivna kot spletni forumi, tviti in fake news. Kar pa niti ne bo tako težko, če pomislite, da Trump ameriško državljansko vojno greje, kuri in podžiga s fašistoidno retoriko. Američane divje polarizira (»mi« vs. »oni«), simpatizira z nasilnimi rasistično-neonacističnimi skupinami, igra na nativistične sentimente in resentimente, poziva k obračunu z drugimi verskimi in etničnimi skupinami (muslimani, Mehičani ipd.), ki jih nenehno demonizira, diskriminira in dehumanizira, grozi z represijo in nasiljem, rožlja z »redom in zakonom«, razpihuje strah in paranojo, trosi laži in teorije zarote, zaničuje demokracijo in pravno državo, obseden je s svojim kultom, s svojo moškostjo in demonstracijami osebne moči, neprestano prireja pompozne, histerične shode, prave festivale nestrpnosti, tiste, ki po Ameriki – recimo po Charlottesvillu – paradirajo v neonacističnih uniformah, z baklami, svastikami in nacističnimi slogani (kot da se odpravljajo na rasno vojno), pa moralno izenačuje z onimi, ki tem neonacističnim paradam »bele moči« nasprotujejo.

Ko Trump radikalizira svojo belsko rasistično, nativistično volilno bazo, jo spreminja v vojsko. Vedno lahko računa na njeno agresivnost, na njen trušč, na njeno militantnost.

Trump je vse bolj le predsednik tistih, ki jih združuje belost – rasna zavest, ne pa razredna. Vse bolj izgleda kot vodja belske sekte – in kot njen glavni rekruter. In belski nativisti – člani te rasistične sekte – ga ne bodo nikoli zapustili, pa naj še tako laže in krade. Bolj ko laže, bolj ko se zapleta v korupcijo, bolj ko je iracionalen, bolj ko grozi z nasiljem, bolj ko ga mediji sesuvajo, bolj ko ne izpolnjuje predvolilnih obljub, bolj ko mu nič ne uspeva in bolj ko je nepriljubljen, bolj jih potrebuje. In bolj ko jih potrebuje, raje ga imajo.

A kot rečeno, rasistični belci ga ne bodo nikoli zapustili. Tu je – njihov je! Kar potrjujejo tudi sondaže. Težava je le v tem, da je med ameriškimi volivci kar 35 odstotkov takšnih, ki Trumpa ne bi nikoli zapustili.

Trump je problem, toda Amerika ima očitno precej, precej, precej večji problem. Nič čudnega, da je bil Joe Arpaio za šerifa izvoljen šestkrat zapored.